Dobro se še spomnim, ko sem pred petimi leti na avtomobilskem salonu v Detroitu prisostvoval premierni predstavitvi takrat še študijskega Volta. Med kolegi novinarji smo si bili enotni, da je sicer videti odlično, a da (še) ne verjamemo v avtomobilsko električno prihodnost.
V mislih imam seveda Chevroletovega Volta, tistega, ki spada v skupino GM (General Motors), pod okrilje katere spada tudi nemški Opel. Zato je jasno, da se je zgodba Ampere začela že z Voltom, in to prav na omenjenem severnoameriškem avtomobilskem salonu. Chevroletovi oziroma kar vsi GM-ovi predstavniki so bili ob predstavitvi navdušeni, prepričevali so nas celo, da bi lahko Volt postal rešitelj, če ne gospodarske, pa vsaj avtomobilistične krize v Združenih državah. Kasneje se je izkazalo, da so bile napovedi seveda pretirane, kriza se je sicer res omilila, a ne zaradi Volta. Ljudje pač niso 'zagrabili' električnega avtomobila. Tudi sam ga še do pred kratkim nisem zagovarjal. Pa ne zato, ker bi bil bencinski zasvojenec (saj nimam prav nič tudi proti glasnejšim, a z velikim navorom razvajajočim turbodizelskim motorjem, ki so lahko izjemno varčni), ampak zato, ker je z elektriko povezanih še veliko neznank. Če lahko skoraj natančno izračunamo, koliko kilometrov bomo prevozili z desetimi litri goriva, je zgodba pri električno gnanih avtomobilih popolna neznanka. Ni enote, ni enačbe, ni pravila, ki bi zagotovo podal pravilen izračun oziroma verodostojen podatek. Neznank je več kot v matematičnem testu, človeški nadzor pa je zelo omejen. Velja le eno pravilo: strpno in počasi. In potem postaneš suženj avtomobila. Nehote se začneš prilagajati avtomobilu in ta kar naenkrat ni več tvoje prevozno sredstvo, ampak nočna mora, ki ti ne da miru, ki te popelje v popolnoma drugačne sfere vožnje, kot smo je bili vajeni do zdaj. Ne, tega se jaz ne grem! Sam sicer ne maram ljudi, ki se obračajo tako, kot veter piha, a cenim priznanje zmote oziroma poklon dobremu. Kot tudi dejstvu, da se je zgodilo. V trenutku so se porušili vsi stereotipi o električnih avtomobilih in kar naenkrat postanem 'elektrofrik'. Piha premočan veter? Je moderno zagovarjati električne avtomobile? Prihajajo zeleni na oblast? Nič od naštetega! Odgovor je preprost – Opel Ampera! Oblikovno je tako všečna, kot bi prišla z drugega planeta. Da se razumemo: tudi avtomobilska lepota je relativen pojem in raven všečnosti močno niha od človeka do človeka. Tako sicer dopuščam tudi možnost, da ljudje vidijo Ampero v povsem drugačni luči, a je v vsej zgodbi vseeno treba upoštevati, da je oblika zelo pomemben dejavnik med 'električnimi' avtomobili. Do zdaj predstavljeni električni avtomobili, dosegljivi širšemu občinstvu, so 'navduševali' z obliko, katere prva naloga je bila aerodinamična odličnost, šele nato trkanje na človeško dušo in razum. Ampak če lahko ženske kupujejo avtomobile oziroma ločujejo dobre od slabih po tem, kateri je lepši, potem lahko tudi moški izberemo vsaj tiste, ki niso neprivlačni. Vem, pomembno je srce, ne lepota, toda avtomobil ti mora biti vsaj všeč, če te že očara ne. Moški ego in avtomobilska lepota sta pač tesna prijatelja. Čeprav se je Ampera razvila neposredno iz Chevroletovega Volta, je, vsaj s prednjega dela avtomobila, značilen Opel. Maska, logotip in odbijač, ki se oblikovno sklada s prednjimi žarometi, ne dopuščajo zmote. Precej posebna je bočna linija, popolna drugačnost pa skoraj že futuristični zadek. Seveda, tudi Ampera mora biti aerodinamična, kar tudi je, a ne na račun neprivlačne oblike. Oblika je v primerjavi z vsemi drugimi električnimi oziroma priključno hibridnimi konkurenti zagotovo njena velika prednost. Še večja je notranjost. Le volanski obroč izdaja, da gre za Oplov avtomobil, vse drugo je precej futuristično, zanimivo in, vsaj v prvem trenutku, precej natlačeno. Številni gumbi, velika zaslona, na katerih se dogaja, kot bi gledal televizijo. Ampak vsega se hitro privadiš, kar naenkrat ti postane všeč in Ampera navduši z raznovrstnostjo, zanimivostjo in sodobnostjo. Zaslona prikazujeta porabo električne energije, stanje baterije, način vožnje, delovanje sistemov, elektro- ali bencinskega motorja, podatke potovalnega računalnika in še marsikaj. Le poti ne, saj Ampera v svoji serijski opremi ni opremljena z navigacijo, ki je poleg tega dobavljiva le v paketu s sicer vrhunskim avdiosistemom in zvočniki Bose, a je za omenjeno treba odšteti kar 1.850 evrov. Ob omenjanju voznikovega delovnega prostora ne smemo prezreti sedežev. Ti so nadpovprečno dobri, a zaradi prostorske stiske oziroma v tunel med sedeži spravljenih baterij le štirje. Se pa na vseh sedi več kot dobro, ob tem lahko naslonjali zadnjih dveh tudi preprosto zložimo in osnovni 310-litrski prtljažni prostor povečamo na zavidljivih 1.005 litrov. In zdaj k bistvu! Amperin osnovni motor je 115-kilovatni elektromotor s 370 Nm navora skoraj v celotnem območju delovanja. Alternativa je 1,4-litrski bencinski motor s 86 'konji', ki pa moči ne prenaša neposredno na kolesni par, temveč se njegova moč prek generatorja spet spreminja v električno energijo, potrebno za pogon električnega motorja, zato Ampero imenujejo električni avtomobil s podaljšanim dosegom. Že omenjene, tudi v tunel med sedeže spravljene baterije s skupno težo 197 kilogramov sestavlja 288 litij-ionskih akumulatorskih celic, ki zmorejo kapaciteto 16 kWh. Te se nikoli povsem ne izpraznijo, zato Ampera ob zagonu vedno spelje zgolj na elektriko. Za njihovo napolnitev je potrebnih šest ur polnjenja na vtičnici z 230 V v desetamperskem režimu ali 11 ur v šestamperskem režimu. In ker človeška iznajdljivost ne pozna meja in ker so električni polnilni kabli različnih avtomobilskih znamk enaki, je mogoče Ampero s 16-amperskim polnilnim kablom napolniti le v štirih urah. Le kupiti ga morate! S povsem polnimi baterijami je mogoče prevoziti od 40 do 80 kilometrov, ob tem pa vozniku ni treba razmišljati o prehitri izpraznitvi baterij, se po nepotrebnem prilagajati ali odrekati klimi, radiu in podobnim električnim potrošnikom. Ampera se lahko vozi enako kot 'običajen' avtomobil, za vsaj minimalnih 40 na elektriko prevoženih kilometrov. To pa je tista prednost pred drugimi avtomobili in morda največja prednost, ki prepriča tudi največje dvomljivce, navsezadnje tudi mene. Ob tem pa ne bo konec sveta, če se baterije izpraznijo. 1,4-litrski bencinski motor je povsem zmogljiv, da se lahko z Ampero peljemo spodobno tudi brez pomoči baterijskega sklopa, pri tem pa povprečna poraba bencina komaj preseže 6 l/100 km. In če me zdaj vprašate, ali bi imel Ampero, bi odgovoril pritrdilno. Res pa je, da je doma žal ne bi mogel polniti. Čeprav imamo v povsem novem naselju ultrasodobno, varovano in ne vem kakšno še garažo, mi v njej pripada točno določeno parkirno mesto. Seveda brez električnega priključka. Tako je Ampera precej bolj dobrodošla lastnikom ali stanujočim v hišah, ki imajo možnost priključitve avtomobila v lastno omrežje. Ob tem velja omeniti, da Opel Slovenija s pogodbenim partnerjem v okviru paketa ugodnosti ponuja brezplačni varnostni pregled električnih instalacij na lokaciji lastnika ter hkrati na izbranem polnilnem mestu zagotavlja brezplačno polnjenje električnega vozila enkrat dnevno 365 dni od nakupa vozila v okviru 500 kWh.
besedilo: Sebastjan Plevnjak