Mogoče je res majhen za Lexusa, vendar je kljub temu pravi predstavnik prestižnih japonskih avtomobilov. Skratka, gospod v kompaktnem premijskem razredu.
Marsikomu ni všeč in poglejmo resnici v obraz, pri kompaktnem razredu oblikovalci nimajo ravno veliko manevrskega prostora, da se lahko, hmm, izživljajo. Morda je to še toliko bolj očitno pri Lexusu (ali materinskem podjetju Toyoti), saj v Evropi še vedno gradijo svojo prepoznavnost, zato si ekstremov ne morejo privoščiti. Odbiti Lexus LFA je lahko samo eden, če me razumete. Toda cilj njihovih strategov je bil drugačen: ponuditi vso tehniko in prestiž v manjšem avtomobilu, kar pa jim je povsem uspelo. Omenimo najprej tehniko: 1,8-litrskemu bencinskemu motorju s 73 kilovati so dodali 60-kilovatni elektromotor, to pa skupaj zapakirali v sistem, ki zagotavlja 100 kilovatov ali bolj domačih 136 'konjev'. Premalo? Mogoče za dinamično vožnjo, saj takrat neskončnostopenjski menjalnik CVT postane tudi moteče glasen, vendar nikakor ne za udobno vožnjo, kjer boste z enim očesom pogledovali še na števec porabe goriva.
Tišina pri vožnji po mestu je navdušujoča, čeprav niste ljubitelji električno gnanih avtomobilov. Takrat pride vrhunski radio z 10 zvočniki (dodatna oprema!) še bolj do izraza in, hudiča, celo premišljujete lahko, ne da bi vas motilo brnenje motorja. Pogumnejši stik s stopalko za plin seveda takoj pokliče na pomoč bencinski motor in skupaj zagotavljata 4,6-litrsko povprečje na našem normnem krogu. Če torej prilagodite vožnjo manjši porabi goriva, se boste v tem avtomobilu vozili s porabo turbodizla, vendar brez motečega ropota in smrdečih rok pri dolivanju goriva. Potem pride na vrsto oprema. Če bi hotel našteti vso, bi potreboval vsaj štiri strani v tej reviji, saj je že asistenčnih sistemov veliko.
Omenimo lahko stabilnostni VSC, električni servovolan EPS, sistem za pomoč pri speljevanju v klanec HAC, elektronsko nadzorovano regenerativno zaviranje ECB-R, pametni ključ ... Potem je tu še paket Finesse, ki dodaja prednji meglenki, 16-palčna lita platišča, prednja in zadnja parkirna tipala, kamero za pomoč pri vzvratni vožnji, kovinski lesk barve, navigacijo in že prej omenjeni zvočniki ter pametni ključ, ki pomaga pri vstopu oziroma izstopu ter zagonu. Seveda cena ni nizka, vendar poglejte fotografijo notranjosti, kjer kraljujeta usnje in osrednja konzola, ki ima primerno velike tipke ter napise tudi za starejše voznike. Sedeži so školjkasti in podvozje malce trše, kot bi hotel CT 200h malce koketirati s športnostjo. Voznik lahko izbere tri možnosti vožnje: Eco, Normal in Sport.
V prvem se merilniki obarvajo z modro podlago, v zadnjem pa z rdečo. Morda je podvozje na luknjasti cesti kdaj pa kdaj celo pretrdo, vendar kljub temu ostaja dober občutek, saj bodo uživali tudi drugi potniki. Pogrešali smo malce več prtljažnika in nekaj več radodarnosti pri odlagalnih površinah, osebno pa mi je bilo zelo všeč, da je sredinska konzola primerno blizu voznikove desnice. Ali bi ga imel? Zaradi udobja in tihe vožnje po mestu prav gotovo, zelo zadovoljen pa bi bil tudi na bencinskih črpalkah. Tisti ščepec športnega občutka, ki ga Prius nikoli ni znal ponuditi, pa tudi štejemo v dobro. Le cena, oblika zunanjosti in velikost prtljažnika ga malce tepejo. Kaj pa je vam pomembnejše?
besedilo: Aljoša Mrak