Na prvi pogled neopazen, dokler ne opazite prednje maske. Ta kaže na to, da se za njo skriva sodoben avtomobil, ki je veliko potez podedoval od večjih bratov.
Ker sem se iz Ljubljane odpravil na štajerski konec, sem si potovanje s testno Mazdo2 vzel dokaj ležerno. Umirjena vožnja se je izkazala za super odločitev, saj avtomobilu vsaj po mojem občutku najbolje ustreza zmerna hitrost. Dejstvo je namreč, da 1,5-litrski bencinski motor nima turbopuhala, zato tudi ni pretirano poskočen, je pa po drugi strani povsem uglajen, da po vožnji nisem imel glavobola.
Takoj sva si bila domača z večpredstavnostnim vmesnikom. Povezava z mojim mobilnim telefonom je potekala gladko, da sem z veseljem preizkusil vse možnosti te nadgradnje, pri tem pa ne gre zanemariti dejstva, da je s prostoročnim telefoniranjem vožnja veliko udobnejša in predvsem varna. V veliko pomoč mi je bil tudi navigacijski sistem, ki je deloval brezhibno, res pa je, da nisem imel pretiranih zahtev. Po uri in pol vožnje se sploh nisem počutil utrujenega, kar je pohvalno. Zlahka bi za volanom preživel še kakšno uro, dve ali tri. Mogoče Mazda2 ni tako poskočna, kot bi si sam želel, niti dovolj velika za družinske potrebe, vendar do želenega cilja udobno pripelje tudi višerasle potnike.
Skratka, pripisal bi jo nezahtevnim uporabnikom, ki tudi na cesti živijo mirno, so bolj ležerni in manj napeti. Hm, ali še obstajajo takšni? Drugače pa priznam, da avtomobil name ni naredil posebnega vtisa, bi mi pa verjetno z več odpeljanimi kilometri zlezel pod kožo. Halo, šef, ali ga lahko spet dobim? Tokrat do primorskega konca?
Uroš Jakopič foto: Saša Kapetanovič